Dr. Albin Belar (1864 –1939)

Ta sestavek je namenjen spominu tega gospoda, ki je v letih od 1919 do 1930 živel in deloval v Podhomu, kamor se je iz Ljubljane zatekel v počitniško vilo svoje družine.

Njegovo dejavno in izpolnjeno življenje je doživelo z razpadom Avstro-Ogrske monarhije po 1. svetovni vojni velik preokret in je z leti postajalo le vedno bolj tragično.

Naravoslovec – seizmolog – izumitelj – učitelj – pionir varstva narave

Kot edinec se je rodil v Ljubljani, v družini Leopolda Belarja, šolskega ravnatelja ter uspešnega zborovodja in skladatelja. Oče je bil po rodu iz Idrije. Belarji, s prvotnim priimkom Weller, so prišli v Idrijo rudarit s Tirolske. Kdaj natanko ni znano, ker so se nekatere cerkvene matrike v času Napoleonove okupacije izgubile. Zadnji Tirolci naj bi se sicer v Idrijo doselili leta 1784. Več Belarjevih sorodnikov je v Idriji slovelo po dobrem, močnem pevskem glasu. Vse 19. stol. so bili v Idriji odlični organisti in iz te tradicije je izšel tudi Leopold Belar, ki se je glasbeno izobrazil v Ljubljani.

Belarjeva vila v Podhomu

Albin je bil nadarjen učenec. To dejstvo in podpora urejene družine sta mu omogočila izjemno znanstveno in posvetno kariero. Po končani ljudski šoli je obiskoval nižjo gimnazijo in zatem Višjo realko. Študiral je v Gradcu in na Dunaju. Doktoriral je iz kemije in naravoslovja in nato še iz fizike. S pridobljeno izobrazbo je lahko poučeval kot srednješolski profesor. Bil je zelo razgledan in vsestranski. Po končanem študiju je odšel na daljše študijsko potovanje po Italiji, Franciji in Nemčiji, med katerim je navezal stike s številnimi pomembnimi naravoslovci tistega časa.

Njegova prva služba je bilo delo asistenta za kemijo in naravoslovje na cesarsko kraljevski (c.-kr.) Mornariški akademiji na Reki. Tam je bil ocenjen kot odličen pedagog in kot vsestransko samostojen znanstvenik.

Močan potres, ki je leta 1895 stresel Ljubljano pa je dokončno usmeril njegovo življenje. Od tega dne naprej je bila seizmologija zanj prva izbira. Zanjo mu ni bilo žal nobenih denarnih sredstev in zato so bili rezultati izjemni.

Leta 1897 je Belar postal profesor na šoli, ki jo je nekdaj sam obiskoval, na Višji realki v Ljubljani. Postal je tudi nadzornik vseh šol v Ljubljani in na Kranjskem, kjer je bil učni jezik nemščina.

Profesorski zbor višje realke v Ljubljani. Med njimi so številne osebnosti kulturne zgodovine Slovenije.

S podporo ravnatelja in oblasti si je v šolskih prostorih uredil vzorno urejeno potresno opazovalnico. Bila je prva v avstro-ogrski (A-O) monarhiji in poznejši Kraljevini SHS ter ena redkih opazovalnic na svetu sploh. Tako je postavil temelje seizmologije v A-O in Ljubljano povzdignil na raven pomembnega središča seizmološke znanosti. Pri tem je tudi sam razvil več seizmografov, ljubljanski izumitelj baron Anton Codelli (1875 –1945) pa mu je izdelal radijski sprejemnik za sprejem časovnih signalov. Izdajal je tudi mesečnik Die Erdbebenwarte (Potresna opazovalnica) s prilogo, v katerem so svoje članke objavljali vodilni seizmologi tistega časa. Leta 1903 je c.-kr. Deželni vladi Kranjske predlagal Katalog naravnih spomenikov Kranjske. Predlagal je tudi ustanovitev varovanega območja v Dolini Triglavskih jezer. Vendar takrat s tem predlogom ni uspel,  a kljub temu velja za duhovnega očeta TNP.

V uglednih znanstvenih revijah je poleg seizmoloških člankov objavljal tudi razprave s področja organske in splošne kemije, naravoslovja, kristalografije, geomorfologije in elektrotehnike.

Veliki tremometer

Kljub rešenemu prostorskemu problemu opazovalnice v prostorih realke, je  dr. Belar razmišljal o novem Geofizikalnem observatoriju. Idejno skico je po njegovih zamislih napravil arhitekt Maks Fabiani (1865 –1962), njegov nekdanji sošolec z realke in prijatelj. Prva svetovna vojna je žal te načrte prekrižala. Arhitekt Fabiani pa je naredil načrt za družinsko počitniško vilo Belarjevih na Vrščah v Podhomu. Ta vila je bila zgrajena v letih 1900 – 1902.

Med 1. svetovno vojno je Belar na soškem bojišču vodil oddelek prisluškovalne službe. S pomočjo seizmoloških instrumentov je lociral rove nasprotnika.

Po vojni je politična oznaka “nemškutar” dr. Albina Belarja stala skoraj vsega. Cena, ki jo je plačal je bila brez dvoma previsoka, prav strašljiva. Predčasno so ga upokojili, mu zaplenili vso opremo, bogato knjižnico in mu odvzeli potni list. Ko so mu odvzeli tudi ljubljansko stanovanje, se je leta 1919 preselil v Podhom. Pred tem pa se je njegova žena Frančiška,  roj. Toman, z otroki (3) izselila v ZDA, v Philadelphio k svojemu bratu. Njemu, kljub posredovanju številnih uglednih tujih znanstvenikov, oblasti tega niso dovolile.

Belarjevi med sprehodom po vasi Podhom.

Albin Belar je bil v resnici velik rodoljub, bil pa je kot mnogi intelektualci njegovega časa germanofil, predvsem pa rojalist, zato mu je podporo odrekla tudi avstrijska stran. Kasneje je ob pomoči slovenskih prijateljev uspel od nove vlade pridobiti skromno pokojnino, ki pa je komaj zadostovala za najnujnejše življenjske potrebe. Z leti si je pridobil tudi naklonjenost kralja Aleksandra Karađorđevića, ki se je iz svoje rezidence na Bledu večkrat podal na obisk na Vršče in se zanimal za Belarjevo znanstveno delo. Že pred tem je Belar imel stike s srbskim znanstvenikom prof. Mihajlovićem in mu je za njegov beograjski institut sam izdelal vse potrebne naprave. 

Dr. Belar si je v svoji vili uredil zasebni seizmološki observatorij: “Sir Humphry Davy”, imenovan po slovitem angleškem učenjaku in tudi občudovalcu Julijskih Alp. V tem obdobju se je Belar oglašal predvsem v angleškem Daily Mailu.

Prostor potresne opazovalnice, v katerem je bila večina pomembnih instrumentov, ob katerih stoji ustanovitelj dr. Albin Belar.

V njegovem življenju so imele pomembno mesto tudi gore. V mlajših letih je bil aktiven član avstrijskega Alpenvereina. V času, ko je živel v Podhomu, je pogosto zahajal v gore, še posebej na Triglav. To je bilo v tistem času nekaj posebnega. Domačini so mu nadeli vzdevek “Kralj Triglava”. Na Vrščah je dal napraviti klopi za počitek, ki so skupaj z naravnim okoljem tja proti Homu tvorile imeniten sprehajalni park. Po njem se je sprehajala tudi kraljica Marija z otroki, ki so se v igri odlično razumeli z domačo mladežjo. Kralj Aleksander ga je leta 1929 odlikoval z redom Sv. Save 3. stopnje za njegove zasluge pri postavitvi seizmološke stanice v Beogradu na Tašmajdanu leta 1910 in za njegovo neumorno delovanje v njegovem lastnem observatoriju pod Triglavom ter mu dodelil 10.000 dinarjev pomoči.

Belarju pa se v nadaljnjih letih življenje ni obračalo na bolje. Zbolel je za hudo sladkorno boleznijo, vid in sluh sta mu pešala. Iskal je možnost kako bi vendarle dostojno preživel svojo starost. Našel jo je pri učiteljski družini Pirker v Polomu na Kočevskem, kamor se je leta 1930 preselil. Svojo vilo je prodal za majhne denarje. Fizično in psihično je počasi propadal, zaradi pomanjkanja denarja ni bilo lahko tudi Pirkerjevim. 1. januarja 1939 se je njegovo življenje izteklo. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah v rodbinski grobnici, ki pa je danes ni več.

Dr. Belar je bil s svojo izseljeno družino ves čas v pisnih stikih. Sin Herbert, ki je pred izselitvijo obiskoval Pomorsko akademijo na Reki, je v ZDA vpisal študij elektrotehnike. Tudi on je postal spoštovan izumitelj s priznanimi patenti na področju rekorderjev, hi-fi, glasbenih sintesajzerjev in fonetičnih pisalnih strojev. Edini od Belarjevih otrok (dva sinova in hčerka) se je tudi poročil. Danes še živita Herbertovi hčeri, vnukinji dr. Belarja: Lina Frances Belar in dr. Cynthia Dare Belar. Obe sta že bili v Sloveniji, gospa Cynthia celo večkrat. Ona je tudi financirala stalno razstavo o dr. Albinu Belarju v Informacijskem središču TNP v Trenti, kjer vsako leto potekajo Belarjevi naravoslovni dnevi. Financirala pa je tudi spominsko znamenje na Vrščah, na prostoru pred nekdanjo Belarjevo vilo. Letos naj bi obe gospe ponovno prišli v Slovenijo, kar pa je ob sedanji pandemiji malo verjetno.

Viri:

Renato Vidrih in Jože Mihelič: Albin Belar; pozabljen slovenski naravoslovec

Didakta, Radovljica 2010

1oo let slovenske seizmologije; priloga Gee, 1997

Nika Leben: Blejske in bohinjske vile v stilni govorici historizma in secesije

Bled tisoč let, Blejski zbornik 2004

Didakta

Kontakt z g. Jožetom Miheličem po elektronski pošti

Zapisala: Neva Ažman

Prvotno objavljeno v tiskani izdaji občasnika Naše Gorje št. 5 – https://zgorij.si/nase-gorje/nase-gorje-obcasnik-stevilka-5/

Pozabljeni slovenski znanstvenik in naravoslovec

Profesor dr. Albin Belar je bil poseben človek. O njem je napisana precej zajetna knjiga, a danes bi rad izvzel le nekaj posebnosti iz njegovega življenja. 

Belar ni bil le izjemen znanstvenik in profesor na področju seizmologije, bil je človek zelo odprtega duha in kljub temu, da se je družil le z uglednimi znanstveniki doma in po svetu, je bilo njegovo svetovljanstvo še zajetnejše. Prijateljeval je z znanim arhitektom Maksom Fabjanijem, ki mu je l. 1902 na Vrščah postavil čudovito vilo z vrtom, na Vršče ga je večkrat prišel obiskat tudi kralj SHS Aleksander Karađorđević, rad je prijateljeval tudi z domačini. Zakaj točno se je odločil za bivanje v Podhomu in na Vrščah ni znano, dejstvo pa je, da je bil dober planinec in ljubitelj lepe narave. Njegov največji prijatelj je bil seveda Triglav, saj ga je obiskal vsaj 50 krat. Domačini so mu zato dali vzdevek »Kralj Triglava« in nanj je bil izjemno ponosen, saj o tem govori tudi naslednja anekdota.

Prijateljstvo s kraljem Aleksandrom se je poznalo tudi v načinu njegovega oblačenja na stara leta.

Nekoč si je Belar gasil žejo v gostilni pred vstopom v Vintgar ob reki Radovni, pa priteče neki vaščan povedat, da se je njegovo veličanstvo oglasilo pri njem doma in da ga čakajo. Takrat je Belar vprašal svoje pivske tovariše:«Kaj je več, kralj Triglava ali kralj Jugoslavije?« Vsi so mu v en glas odgovorili: »Kralj Triglava!« in v miru je popil svoje pivo do konca.

Belar ni bil človek, ki bi se togo držal svojih natančnih znanstveni dogem, zanimala ga je vsa materialna in duhovna narava, ter vse njeno skrivnostno delovanje. Raziskoval je tudi odnos: narava–človek in človek–narava. Njej je bil popolnoma predan in nič čudnega ni, da se je že leta 1903 odločil deželni vladi Kranjske poslati predlog o zaščiti naravnih spomenikov na Kranjskem, ki je vseboval zamisel o zavarovanju doline Triglavskih jezer. Leta 1908 je sledila še uradna vloga na ministrstvo za kulturo na Dunaj, ki pa ni bila sprejeta. Če bi se to uresničilo, bi imeli Slovenci prvi narodni park v Evropi. Uradno je bila njegova ideja sprejeta l. 1924, ko je bil ustanovljen narodni park v dolini Triglavskih jezer. Takrat smo pristali na zavidljivem petem mestu. Pozneje so ga l. 1964 razširili in leta 1981 je nastala njegova današnja velikost.

Dr. Albin Belar – prvi pobudnik za ustanovitev Triglavskega narodnega parka.

A kljub temu, da je bil »oče Triglavskega narodnega parka« Albin Belar, veliko pred svojim časom in izjemen vizionar, mu politika po prvi svetovni vojni ni bila naklonjena. Obdolžili so ga »nemškutarstva«, kljub temu da je bil predan domoljub. Že v času njegovega svetovno cenjenega znanstvenega delovanja so mu v Ljubljani zaplenili večino seizmološke opreme, bogato knjižnico, odvzeli stanovanje, potni list, preganjali so ga celo orožniki. Zaradi nemogočih razmer je njegova družina za vselej odpotovala v ZDA, njemu pa kljub posredovanju številnih domačih in tujih znanstvenikov niso vrnili potnega lista in mu s tem onemogočili bivanje z ljubljeno družino. Posledice tega nehumanega dejanja so bile bolezen in propad enega največjih slovenskih umov. Umrl je osamljen in v popolni bedi pri prijateljih v vasi Polom na Kočevskem.

Dr. Belar v značilni gorniški noši tedajnega časa. Članke je objavljal tudi v ilustriranemu Slovencu.

Da je bil svet po prvi svetovni vojni politično in gospodarsko neurejen, še razumem, težko pa razumem današnje dogajanje, ki ga poganja sodobna evropska politika. Pred nedavnim sem na obravnavi OPPN-ja v Gasilskem domu Podhom doživel neprijeten šok. Na dan so prišle namreč pobude, da bi se Vršče , ki bi morale biti v celoti obeležje in poklon našemu »očetu Triglavskega parka« ter simbol TNP-ja, izbrisati iz parka, saj je to le en majhen delček. A podrobnosti so v malenkostih. Takoj ko se bo izbrisal park na enem koncu, se bodo pojavile zahteve še na drugih koncih. Park bo začel razpadati in za vedno ga bodo pogoltnila usta človeškega pohlepa.

O tem, kaj vse nečastnega se je že dogajalo z Vrščami in domačini, ki jih branimo, je že bilo veliko povedanega, zato o tem ne bom pisal. A nekaj bi le rad rekel na koncu. Bodimo ponosni na dr. Albina Belarja, saj je njegovo bivanje in delovanje v naši vasi Podhom z Vrščami na čelu postavilo to malo vasico na svetovni zemljevid že pred 100 leti. Sledimo njegovi ideji ohranjanja tega neokrnjenega habitata in prepoznajmo to neprecenljivo vrednost, ki je dobra za nas in tudi za poznejše rodove. Vsekakor pa jo moramo zavarovati pred vsakim gospodarskim izkoriščanjem. Tudi to željo je zapisal naš nekdanji sovaščan dr. Albin Belar.

Zapisal: Rihard Pečenko

Prvotno objavljeno v tiskani izdaji občasnika Naše Gorje št. 5 – https://zgorij.si/nase-gorje/nase-gorje-obcasnik-stevilka-5/

Prijava na e-novice

* obvezno polje