Po ustnem izročilu naj bi se zvončarstvo v Gorjah začelo leta 1752 pri Jakobu Janu na Višelnici. Leta 1820 pa so pričeli z zvončarstvom tusi pri Poglajnu na Višelnici, kjer delavnica stoji še danes. Največji razmah je zvončarstvo v Gorjah doživelo od leta 1900 do leta 1920 (Ambrožič J., 1980).

Zvončarji  so s svojo obrtjo največ zaslužili takrat, ko so še sami potegovali pločevino iz železa. Ko so tovarne začele izdelovati pločevino in z njo zalagati zvončarje, se je zaslužek občutno zmanjšal, kar je bulo tudi glavni vzrok za opuščanje zvončarske obrti. Nastanek in razvoj te obrti v okolici Gorij sta povezana z živinorejo in planšarstvom v tem alpskem prostoru. Velik del prebivalstva se je ukvarjal z živinorejo in planšarstvom, zato je bila potreba po zvoncih velika. K nastanku in razvoju zvončarske obrti pa je močno pripomoglo tudi takratno fužinarstvo v Bohinjskem in Jeseniškem kotu, saj so zvončarji prav tam dobili osnovni material. Domača zemlja je zvončarjem nudila ilovico, brez katere ni mogoče izdelovati zvoncev, v bližnjih pokljuških gozdovih pa so dobili les za oglje.

Za izdelovanje zvoncev potrebujejo zvončaji predvsem železno pločevino. Čim večji je zvonec, tem debelejša mora biti pločevina. Od njene debeline je odvisen tudi glas zvonca. Surovo železo so zvončarji dobili iz bohinjskih in jeseniških fužin. Nato so ga v Grabčah »na prvo roko« skovali z velikim kladivom, imenovanim norec, ki je bilo na vodni pogon. Temu delu so pravili: »pleh so vlekli«. S kovanjem so ga namreč tanjšali in potolkli. Nato so ga žebljarji obdelali in v svojih delavnicah vlekli, da je bil »glihoven«. Potem so pri zvončarju na enem nakovalu kos železa istočasno kovali trije kovači, in sicer po taktu. Eden je vodil kovanje, ostala dva pa sta na drugi strani nakovala »vlekla« železo s težkimi kladivi na vse strani. To delo je bilo zelo težko in zamudno (Ambrožič J., 1980).

Delo zvončarja obsega dve izdelovalni fazi: oblikovanje zvoncev in spajanje zvoncev. Pločevinasto ploščo so najprej razrezali s škarjami. Posamezne kose so poravnali in poiskali njihovo točno sredino. Nato so jih s posebnih strojem ter klini ali noži urezali ob dveh straneh na sredini po en zob. Še prej so to počeli kar s škarjami. Nato so vzeli ploščico in jo kovali. S tem so dobili primerno ukrivljeno obliko. Delu, ki so ga s tem opravili, so rekli, da je »po ta večjem narejeno«. Potem so na posebnem nakovalu zavihali ploščico, obe polovici so stisnili v obliko zvonca. Za tem so zakovali spodaj obe polovici in zbili zvonec na vseh mestih dobro skupaj. Tako je dobil svojo dokončno obliko. Nato so mu dodali še kambo, in sicer tako, da je bila polovica kambe zunaj, polovica kambe pa znotraj zvonca (Ambrožič J., 1981).

Pri spajanju zvoncev zvončarji potrebujejo medenino, da z njo oblijejo zvonec. Na ta način ga zaščitijo pred rjo, zvonec pa tudi lepše zveni. Preden so zvonce spajali z medenino, so jih morali zaviti v posebne zvitke iz ilovice. Ta je morala biti čim bolj strnjena in se ni smela trgati, zato so vanjo pomešali odpadke prediva, volne in bombaža. Orodje in razne naprave, ki so jih zvončarji uporabljali pri svojem delu, bi lahko razdelili v dve skupini. V prvo sodi običajno kovaško orodje: nakovala, kladiva, klešče, škarje za rezanje pločevine, privijalo in razno manjše orodje. V drugo skupino pa sodijo orodja in naprave, ki so tipično zvončarske in jih uporabljajo samo v tej obrti. To so predvsem: rašpa, kavka, vile, valjalnica, mišnica, drumla itn.(Ambrožič J., 1980). Zvonec je sestavljen iz zvonca, kampa in kambla. Velikost zvoncev se meri po njihovi višini. Zvončarska trgovina je bila v preteklih časih zelo živa. V času Avstro-Ogrske so gorjanske zvonce prodajali po Kranjskem, Primorskem, Koroškem, Štajerskem in Tirolskem. V predvojni Jugoslaviji so jih prodajali po celi državi, izvažali pa so jih v Avstrijo, Italijo, Grčijo, Turčijo, Anglijo in Afriko. Prodajali so jih na kilograme.

Zvonce so odjemalcem pošiljali zvončarji sami, in sicer po pošti ali železnici, svoje izdelke pa so zvočarji prodajali tudi na sejmih. Gorjanski zvonci so bili razstavljeni tudi na številnih razstavah, kjer so bili tudi nagrajeni.

Zvonci so služili predvsem v tri glavne namene. Bili so v pomoč pastirju, saj je vsak pastir dobro poznal glas zvonca, ki ga je nosila njegova krava. Če se mu je krava v planini izgubila, jo je najlažje našel po glasu zvonca. Ta je odganja tudi kače, kar je v planinah zelo koristno.

Zvonjenje kravjih zvoncev nam pričara folklorno idilo v planini. Če prespimo v planšarski koči, je zelo lepo, slišati prijetne glasove zvoncev (Ambrožič J., 1983).

DEDIŠČINA ZVONČARSTVA V GORJANSKIH VASEH