Po pripovedovanju naj bi bile v Radovni najprej le pašne planine gorjanskih kmetov, šele kasneje naj bi se v Spodnji, Srednji in Zgornji Radovni naselili tudi za stalno. V Zgornji Radovni je bilo v fevdalne obdobju šest kmetij z domačimi imeni Pr’ Gogal, Pr’ Guhar, Pr’ Biščk, Pr’ Požrvu, Pr’ Psnak in Pr’ Pocar.
Najstarejša listina
Najstarejša listina, ki so jo našli v Pocarjevi domačiji, je iz leta 1609, v listini iz leta 1672, pa je prvič zapisano ime Podzer. Skozi stoletja je na domačiji živelo veliko rodov, a danes v njej ne živi nihče. Gospodarsko poslopje in stanovanjska hiša sta spomeniško urejena in muzejsko opremljena. Tako obiskovalcem vsaj delno prikažeta življenje in delo ter stavbno dediščino preteklih stoletji. Pocarjeva domačija je imela v lasti pašnike, gozdove, adovovte, travnike in njive, posebno pa se njihova močno dobro vidi v velikosti stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja. Glavni zaslužek in hrano je dajala živinoreja in z njo povezane dejavnosti. Kljub temu, da je bila posest obsežna, so bile stavbe za domačijo izbrane varčno in pretehtano. Ob nekdanji poti med travniki je v gručo strnjena stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje ter manjši hlev za drobnico, leseni svinjak in stegnjeni kozolec (Knific V. in Lukan Klavžar T., 1999).
Stanovanjska stavba je zidana in pritlična. Tloris je tradicionalen, kar pomen, da so prostori povezani z osrednjo vežo. Glavni bivalni prostor je »hiša« z lončeno pečjo in hišno kamro ob strani. Iz veže je dostop v črno kuhinjo, kamro in v klet za shranjevanje hrane ter na podstrešje. Na podstrešju se ponovi tlorisna razporeditev, vendar v preprostejši obliki. Prostori so tu razmejeni le z deskami med nosilnim ogrodjem strehe, ki poševno zaključuje podstrešne prostore. Tudi na podstrešju je najpomembnejši predel nad »hišo«, kjer stojita dve veliki leseni skrinji za žito ter številne druge skrinje. Nad hišno kamro je narejena samostojna, posebno tesno zaprta lesena kašča za hrambo mesa, masti, zaseke, moke, medu, žganja in drugih živil ter gospodinjskih pripomočkov in orodji. Kašča nosi letnico 1794. Pod streho za leseno kaščo in zazidanim obokom nad črno kuhinjo je manjši prostor, kjer je bilo verjetno hišno skrivališče. Vhod v prostor so zakrivale deske, ki jih je bilo mogoče odmakniti z zunanje in notranje strani (Bizjak J. in drugi, 1999).
V stavbi je na ogled nekaj predmetov, ki časovno in muzejsko predstavljajo celovito opremo nekega prostora. Veliko predmetov, ki jih niso mogli razstaviti v sami hiši, je shranjenih v jeseniškem muzeju na Stari Savi.
Zunanjost stanovanjske stavbe je ostala skoraj nespremenjena. Vhod v hišo je zidan in je polkrožne oblike, vrata so stara, lesena, enokrilna. Nad vrati je na tramu pritrjena deščica z napisano hišno številko 13. Na pročelju sta freski višarske Marije in Križanega z Marijama. Le-ta je manjša od prve.
Hišo prekriva dvokapna, z deskami krita streha z obojestranskima čopoma. Gospodarsko poslopje je nadstropna stavba z delno zidanim, delno lesenim pročeljem in lesenim nadstropjem, ki je prekrito z dvokapno streho. V pritličju so štirje med seboj ločeni prostori. Vsak prostor, goveji, ovčji in kozji hlev ter listnjak, ima vhod z dvoriščne strani. V nadstropju sta dva prostora, osrednji, velik senik in prostor za otepanje in mlatenje žita (Knific V. in Lukan Klavžar T., 1999).
Sprva so vodo na Pocarjevo domačijo nosili iz oddaljenega potoka. Na začetku tega stoletja so na dvorišču postavili betonski vodnjak za kapnico (Bizjak J. in drugi, 1999).
Obnovljeno gospodarsko poslopje ima muzejski in razstavni pomen. V njem je predstavljeno kmečko orodje in vozovi, hkrati pa Triglavski narodni park, v katerem Pocarjeva domačija tudi leži.
