Pokljuška soteska je ena od naravnih znamenitosti v Gorjah. Leži v Triglavskem narodnem parku. Do nje pridemo skozi Krnico, lahko pa se spustimo tudi z Zatrnika. V celoti je soteska dolga 2 km, vendar je za obiskovalce urejena le v spodnjem, najslikovitejšem in preko 40m globokem delu. Poti in mostovi so bili prvič izdelani že pred več petdesetimi leti, po drugi svetovni vojni so mostovi propadli, na novo pa so bili zgrajeni v leti 1982, ko je bila soteska odprta za obiskovalce ob krajevnem prazniku Gorij.

Pokljuška soteska je nastala med zadnjimi poledenitvami pred 10000 leti. V apnenčasto kamnino jo je izdolblo vodovje pokljuških ledenikov. Kasneje se je voda umaknila v globino, pustila pa sotesko, skozi katero le ob močnih deževjih priteče potok Ribščica, ki je pritok Radovne.

Pokljuška soteska je naša največja fosilna soteska, saj je vodna sila ne spreminja več. Ker v njej ni stalnega vodnega toka, je prehodna kar po dnu. Njena širina se močno spreminja. Prepadne in ponekod previsne stene se z obeh strani približujejo in oddaljujejo ter oblikujejo tesni in »vrtce«, širše zaokrožene in izravnane prostore na soteskinem dnu. Ime vrtec je utemeljil Rudolf Badjura, pisec številnih potopisnih vodnikov po Sloveniji v obdobju med obema vojnama. Ni ga izpeljal iz besede vrt, temveč iz glagola vrteti se, podobno kot ime vrtača. Ko stojimo pod mogočnimi stenami, si res lahko predstavljamo, kako se je tu nekdaj vrtela voda, vrtala in glodala skalo, dokler ni izsilila poti iz skalnega oklepa.

Najslikovitejši in najzanimivejši je spodnji del soteske, odsek med Pokljško luknjo in galerijami, kjer se stene dvigujejo kar 30 do 50 m nad dnom. Po njem je v obliki osmice speljana krožna pot, ki povezuje naravne znamenitosti in posebnosti ter rastline, drevje in gozd, ki jih poraščajo. Zaradi hladnega in vlažnega podnebja v soteski rastejo tudi mnoge alpske rastline: avrikelj, kamnokreči, pogačica in mnoge praproti.

Glavna pot teče po dnu, stranski odcepi pa na robove soteske (Smolej I., 1996).

Naravne znamenitosti so na gosto posejane: stranska soteska, ki v dežju oživlja 22 m visok slap, najbolj znana votlina Pokljuška luknja (v okrog 15 m visoko dvorano razširjen jamski rov, poleg vhodne in izhodne odprtine sta v dvorani še okni, ki sta odprti navzgor in prot soteski), veliki naravni most, ki je 24 m nad dnom. Skozi najožjo tesen do najlepšega vrtca in malega naravnega mostu lahko pridemo po lesenih mostovih – galerijah, ki so jih leta 1930 postavili navdušeni Gorjanci (Zupan M., 1993).

Poti skozi Pokljuško sotesko niso zahtevne. Vendar pa vodijo po strminah in skalovju, zato je za prehod skozi sotesko potrebna primerna obutev.