1600m dolga soteska leži 4km severovzhodno od Bleda. Ogledamo si jo lahko iz več smeri in se nam ni treba vračati po isti poti. Največ turistov si jo ogleda tako, da se njihova pot začne na parkirnem prostoru pred vhodom v sotesko Vintgar, konča pa na Šumu. Tam se lahko odločimo za vrnitev po isti poti ali pa pot nadaljujemo na Blejsko Dobravo.  Mnogi se odločijo za razgledno pešpot preko Homa – Katarine, ki nam omogoča prelep razgled na Blejsko kotlino, Julijske Alpe in Karavanke.

Radovna umirjeno teče po istoimenski dolini proti jugovzhodu, proti Blejskemu jezeru, vendar ga ne doseže, saj prej zavije ostro v levo, se prebije čez hribovito pregrado in izlije v Savo Dolinko.

V predzadnji ledeni dobi je Bohinjski ledenik z nanosom zajezil Radovno. V dolini je nastalo jezero. Novi odtok si je poiskal pot po najnižjem mestu med Homom in Poljano pri Savi Dolinki. Zaradi velike višinske razlike je bila razdorna moč Radovne velika in je razmeroma v kratkem času vrezala 1600 m dolgo koritasto sotesko Vintgar.  Na koncu Vintgarja je 13 m globok padajoč slap Šum.

Za Vintgar je pomemben Jakob Žumer. Njegovo življenje je bilo zelo plodovito. 27 let je bil župan v Gorjah, v lasti je na svojem posestvu v Leskah imel žago in mlin, bil je mojster za umetno mizarstvo in za leseno opremo notranjosti hiš. Ustanovil je bralno društvo v Gorjah. Prejel je srebrni križec s krono za zasluge ob obisku cesarja Franca Jožefa na Kranjskem in zlati križec ob koncu gradnje turške železnic, katere del je prečkal gorjansko občino.

Zaslužen pa je tudi zaradi svojih sanj o tem, da sotesko Vintgar spremeni v dostopen delček gorjanske narave.

Februarja 1891 je bil vodotok Radovne izjemno nizek. Takrat sta se Jakob Žumer in kartograf in fotograf Bert Lagerporter odločila, da vstopita v sotesko. Uspelo jima je napraviti nekaj posnetkov. Žumer naj bi večkrat tudi plaval v ledeno mrzli Radovni, da je lahko ustvaril skice za bodoče poti, mostove in galerije.

Svoje vtise in idejo o odprtju soteske sta predstavila turističnim delavcem na Bledu z namenom, da pripomoreta k razvoju tamkajšnjega že uspešnega turizma. Z idejo so se strinjali in kmalu se je začelo uresničevanje načrtov in zbiranje denarja. Denar so prispevali Kranjski deželni odbor, Kranjska hranilnica in nekatere ljubljanske ustanove. Del sredstev za gradnjo je prispeval sam Jakob Žumer in se zato zadolžil pri več hranilnicah, ki so po njegovi smrti zasegle posestvo v Leskah. Denar so zbrali tudi s pomočjo vaških prireditev.

Za gradnjo so potrebovali tri leta. Delavci iz okoliških krajev so se lotili projekta na podlagi Žumrovih načrtov in pod njegovim  vodstvom. Čeprav se v času gradnje ni pripetila smrtna ali večja nesreča, je občasno kak delavec, viseč na vrvi, končal v vodi.

300 gostov je navdušeno pozdravilo dogodek, ko je župan Jakob Žumer 26. avgusta 1893 sotesko slovesno odprl. Obisk soteske niha glede na obisk domačih in tujih turistov na Bledu in okolici. Največji je bil leta 1990 – 68129 obiskovalcev (Zupan M., 1995).

Predor Kamnit, 1181 m dolg predor skozi Hom je bil zgrajen leta 1904. Gradili so ga Italijani. Med gradnjo predora so bile tudi smrtne žrtve.

Korita Soteske Vintgar prečka železniška proga Jesenice-Most na Soči. Železniški most v Vintgarju je največji v celoti ohranjeni kamniti železniški ločni most v Sloveniji.

Gradnja železniškega mostu prek reke Radovne v soteski Vintgar je bila za takratno tehniko velik zalogaj. Zgrajen je bil iz rezanega kamna v letih 1904 in 1905 po načrtih arhitekta Roberta Schonhoferja. Dolg je 53 m. Poskusna vožnja je bila marca 1906 (Jesenice – Gorica). Slovesna otvoritev, na kateri je bil navzoč tudi prestolonaslednik Franc Ferdinand, je bila junija 1906 (Zupan M., 1995).