Triglavski narodni park spada med najstarejše v Alpah. Obsega skoraj celotne Julijske Alpe in leži na severozahodnem delu Slovenije.

 

Najvišja točka je Triglav (2864m) , po kateri je park tudi dobil ime, najnižja pa je v Tolminskih koritih (180m). Celotna površina parka meri 83807 ha (Bizjak J. in drugi, 1996). Od Triglava se na vse strani širijo doline, ki oddajajo vode dvema velikima rekama. To sta Soča in Sava.

 

Ostro podnebje je posledica vplivov srednjeevropskega gorskega in celinskega podnebja, v dolini Soče pa se čutijo vplivi Sredozemskega morja (Bizjak J. in drugi, 1996).

 

V Triglavskem narodnem parku so razen Blejskega jezera vsa ledeniška jezera v Sloveniji. Med vodnimi pojavi so vredni pozornosti tudi slikoviti slapovi. Relief Julijskih Alp je močno razčlenjen, doline so zarezane strmo in globoko, njihova pobočja so obrušena od ledenikov, dna pa razširjena in zasuta z usedlinami iz ledene in kasnejše dobe. Ker prevladujejo triasni apnenci, je ozemlje parka bogato z različnimi kraškimi pojavi. Izoblikoval se je poseben tip gorskega krasa.

 

Bogat je tudi rastlinski svet, ki je že zgodaj pritegnil pozornost slavnihevropskih botanikov. Tu rastejo tudi mnoge endemične vrste: zoisova zvončnica, julijski mak, rožnordeči dežen, bohinjska perunika, wulfenov jeglič in druge (Mihelič J., 1992).Posebno bogastvo rastlinskega sveta predstavljajo gozdovi Triglavskega narodnega parka. Njihov pomen je večstranski: krajinski, varovalni, reakcijski in gospodarski. Tudi živalstvo je zelo pestro. Podobno kot pri rastlinstvu je tudi tu mnogo endemičnih vrst. Posebno znani so soška postrv, planinski orel, veliki petelin, ruševec ter gams. V zadnji desetletjih so naselili nekatere že izumrle živali: kozorog in svizec. Z zakonom o TNP pa so posebej zaščiteni orel, veliki petelin, svizec in polh (Mihelič J., 1992).